Res
nisem nikoli imel večje želje, da bi po svojem blogu čečkal s svojimi
razmišljanji, a tale objava, ki sem jo v jutranji rosi po pomoti našel na
internetu, me je res navdušila, da vrnem svoj zorni kot. Da vrnem provokacijo napisanega!
Je
umetnost res stand up, snemanje velikih resničnostnih šovov? Big brother,
kmetija, bla bla išče šefa in očitno še ne bo zmanjkalo kupljenih in ne
kupljenih idej
S slabo
vsebino, s slabo programsko shemo.
In ipaq
šteje samo še gledanost, kot časovna bitka poročil, ki sta si jo 2 slovenski televiziji, dale kot izziv, kdo bo hitrejši pri poročanju dnevnega dogajanja.
Pa ja, in
spet in spet najdem razlog, da hvala bogu že nekaj let ne gledam televizijskega
sprejemnika prav pogosto. Prižgem ga res, kadar ne vem kaj bi sam s seboj, in to
se zgodi enkrat na 3 mesece. In spet in spet ugotavljam, da je bilo škoda
mojega časa, ko sem temu posvečal veliko preveč časa v mlajših letih.
In spet
tistih 60 minut, ki sem jih čakal v nedeljskih urah. Potem pa se ni spremenilo
nič drugega, kot samo še ime iste oddaje. In naveličal sem se voditelja, naveličal koncepta povedanega, te
prijaznosti, in spet in spet prijaznosti nagovarjanja gledalcev.
Naveličal
sem se dnevnika, ki prve pol ure govori samo še o politikih in o tem, da se je
skoraj dogodek 11. september (dvojčki) povedal kot drugo aktualno temo. Prva pa
je skoraj bila politika. In menda je bil takrat Radio Slo. res prvi tuj medij,
ki je poročal o temu dogodku.
Naveličan
pa sem dejstev, vrednotenja pomembnosti prioritet resnih informativnih oddaj,
da poročajo najprej o slovenski politiki, nato o tuji, kasneje pridejo na
vrsto naravne nesreče. Oziroma tisto kar je za moje mnenje prioriteta, ki se jo
objavi pred politiko.
Vprašanje
ostane, kaj je umetnost? (ali je to samo še pa nočem bit zatežen s to tezo.)
Ali ni umetnost ravno umetnost preživetja v teh časih? Danes
so dovoljene sanje, jutri je nov dan. (Kučan M.)
Spomnim
se, da sem za svojo oddajo pred časom posnel izjavo, ko mi je vprašani vrnil
vprašanje:« je to res umetnost?«. In odgovor je bil: » Eni samo jointe navijajo
pa se majo za umetnike« Je umetnost res tisto za kar stroka potrebuje akademsko
izobrazbo. Je umetnost res tisto, kar sami tudi brez akademije ustvarimo.
Oziroma to, kar ipaq širša družba smatra kot umetnost.
Vem samo
to nekateri se imajo za res težke umetnike, pa jih jaz niti v enem košku ne
vidim na ta način.
Opažam
pa tudi to. Moja zavest z leti odraščanja postaja vedno bolj kompleksen pojem.
Bolj kot raziskujem, kaj se dogaja okoli mene, več informacij ko dobivam. Manj
razumem, zakaj je toliko družbenih nesmislov ustvaril prav ta človek.
In ko
sem se pogovarjal z mamo o teh družbenih nesmislih, ki me kot mladinca
obdajajo, mi je odgovorila nekako na ta način: » Bolj kot boš raziskoval, vedel
in znal, več vprašanj se ti bo porajalo na katere preprosto ne boš znal
odgovoriti. «
A ker me
ta misel, da bi poiskal te odgovore obdaja, raziskujem še naprej in še bolj se
zapleta ta nora zavest. Še več vprašanj se poraja znova in znova.
In
nekako moram zaključiti ta del opisanega. Ljudje s široko razgledanostjo so
veliko bolj zanimivi in so zaradi svojega znanja velikokrat ne izkoriščani. A
kljub temu blagor nevednežem.
In Ula
hvala za trenutek, ki me je navdihnil.
